DogajaKoledar dogodkovNovice

ALPE ADRIA 2019

14. TEKMOVANJE ALPE-ADRIA

Sarajevo, olimpijsko mesto … to smo slišali večkrat. Letos je bilo za naše dijake in dijakinje, ki trenirajo gozdarske veščine Sarajevo dejansko olimpijsko mesto. Tam se je dogajala Alpsko – Jadranska gozdna olimpijada.
Kot je že v navadi, se pred resnejšimi tekmovanji zgodijo težavice. Po nekaj komplikacijah zaradi uvoza in izvoza motork (BIH ni v EU in je prehod meje s kombijem motork in opreme vse prej kot enostaven) se je zgodila še poškodba, ki je terjala eno zamenjavo. K sreči je bil eden od lanskih tekmovalcev še v formi in je hitro obnovil občutke za tekmo.
Odpotovali smo v sredo zjutraj, Janez in Žiga sta peljala opremo, jaz pa sem imel čez tekmovalke in tekmovalce. Sledili so nam še Južnotirolci, katerim smo bili pomoč pri prevajanju na meji. Načrtovana pot do Sarajeva se je podaljšala zaradi obnove ceste v okolici Zenice, tako da smo zamudili za eno uro. Kljub naši zamudi pa je še vedno manjkalo vsaj tretjina ekip, tako da nismo bili zadnji. Gostitelji so nekoliko raztegnili večerjo, tako da je bilo za vse dovolj. Po namestitvi so nam pripravili panoramsko vožnjo z avtobusom, ki pa je bila malo okrnjena, saj smo pozno štartali in se je že stemnilo.
Zgodnje jutro je postreglo z dvigajočo meglo, kar je kazalo na dober dan. Bil je sicer bolj kot ne oblačen, ampak vseeno dober. Po nekoliko stresni vožnji sledenja enemu vozilu (nekaj kombijev in avtobus smo sledili enemu pasatu, katerih je po Sarajevu ogromno) po tripasovnici smo nekako prispeli na tekmovališče. Tekmovališče je bil prostor nekdanje šole, katera je bila v vojni popolnoma uničena. Ob nekaj organizacijskih težavicah, se je tekmovanje pričelo z dvourno zamudo.
Številke naših so bile dobro razporejene, se je pa žal podrl številčni red nastopov, tako da je bilo potrebno kar paziti, kje je kdo in kdaj bo izvajal kakšno disciplino. Hladen dan je zahteval stalno gibanje. Obe ekipi, tako dekliška kot fantovska sta se vživeli v tekmovanje. Vsi so navijali in vzpodbujali tekmovalca ali tekmovalko. Tak občutek je prav prišel, saj so tudi tekmovalci naredili dobre rezultate. Ob nekaj posredovanjih pri sodnikih zaradi razjasnitve določene meritve, so se točke lepo nabirale. Bolj kot je šlo tekmovanje h koncu, bolj so se širila usta dekletom. Zadnja je bila Ines, ki je opravila dobro, čeprav se je na njenem obrazu videlo, da je hotela boljši rezultat. Zadovoljstvo je bilo večje, ko so ugotovile, da so dan končale na prvem mestu. Taktika drugega dne je bila jasna – ne delati napak, pa bo rezultatska prednost zdržala.
Fantje so imeli drugačno vlogo. Nehvaležno četrto mesto je napovedovalo boj za višja mesta. Tu ni bilo držanja pozicije – potrebno je višje.
Večerja je bila odlična, manj odlična je bila informacija, da se drugi dan tekme začne bistveno prej. Hiter posvet je odločil, da smo prišli na tekmovanje, zato smo turistični ogled mesta preskočili in se raje bolje odpočili.
Rana ura, zlata ura. Ali pa mladih fantov grob. Vstati je bilo potrebno zgodaj. Malo čez pet. Sledil je dober zajtrk in odjava iz hotela … nato pa v kombi in na tekmovališče. Tam smo sicer spoznali nerodnost, da bi lahko odspali še eno uro, pa ne bi nič zamudili. No kar je, je. Rahel dež je še dodatno ohlajal že tako hladno jutro. Čez cel dan se ni in ni segrelo. Izkušnje trenerjev so bile enake – vsi so tekmovalcem s prsti kazali proti olimpijskemu ognju. Z mrzlimi rokami se ne da hitro obrniti letve in menjati verige.
Začelo se je lepo in tako smo tudi nadaljevali. Nekaj napakic se je zgodilo, nismo pa bili edini na tem področju. Spremljanje rezultatov je bilo zanimivo, včasih tudi bolj napeto. Ko smo videli, da dekletom uspeva držanje pozicije, smo se razveselili tudi vzpona fantov prek prve ovire. Motorke so pele, tekmovalci in tekmovalke so se trudili in hitro smo prišli h koncu četrte discipline. Na vidiku je bilo zgodovinsko presenečenje.
Ko so prišli uradni rezultati, smo bili najbolj veseli 12. mesta. V konkurenci 102 tekmovalcev in tekmovalk gre na peto disciplino (kleščenje) samo najboljših dvanajst. In dvanajsta je bila naša Ines. Zgodovinski trenutek, prvič se je v gozdarski olimpijadi na kleščenje uvrstilo dekle! Uspeh sta dopolnila še Patrik in Žiga, ki sta ravno tako dosegla normo za kleščenje.
Ko se je poligon pripravil, sta poleg še enega Avstrijskega tekmovalca klestila še Ines in Patrik. Kot je v navadi, naši vedno napadejo na vse. Gas pa do konca. Ob okleščeni »ranti« Patrika se je z nekaj sekundno zamudo pridružila še Ines, tretji sotekmovalec je bil na drugi tretjini … Veselje je bilo enormno. Po podrobnem ogledu se je malo zmanjšalo, saj je Patrik kar dobro rezal po ranti in dobil dosti kazenskih … Ines pa je iz te trojice odšla kot zmagovalka. Za hudo presenečenje je poskrbela s tem, da je ob prihodu zadnje trojice še vedno ostajala zmagovalka kleščenja. Popolno presenečenje pa je sledilo, ko je na koncu discipline končala na tretjem mestu. S tem je potrdila vrhunski rezultat – prvič v zgodovini tekmovanja je dekle prišlo do kleščenja, hkrati pa dobila še medaljo!
Na razglasitvi je bilo bučno in veselo. Skupaj smo dosegli vrhunske rezultate. Fantje so bili skupno drugi, posamezno sta medaljo pobrala Marko in Žiga. Pri dekletih je medalje pobirala Ines, ki je bila tudi najboljša v konkurenci deklet, hkrati pa so naše punce osvojile prvo mesto in postale prvakinje 14. A-A gozdne olimpijade.
Vsi blatni smo zrinili kombije iz »parkirišča« in se na prvem asfaltiranem parkirišču preoblekli ter pripravili za turizem. Cilj smo dosegli po dobre pol ure vožnje – čevapi na Baščaršiji. Žal se nismo smeli zadržati predolgo – pot do doma je še dolga, mi pa pokonci že od petih zjutraj. Povratek je bil kar pester, nekaj dela na cesti in kolone so poskrbeli za daljše čase vožnje. Meja je šla dobro skozi in deževna Slavonija je bila zelo dolgočasna. Za adrenalin je poskrbela lučka za nafto v enem kombiju. Ko smo bili že na naši strani, pa je bil adrenalin še višji, ker sta goreli dve lučki za nafto … Rešili smo vse in se varno pripeljali v Postojno ob predvideni uri – štirih zjutraj.
Zapis in fotografije: prof. Gregor Češarek