DogajaKoledar dogodkovNovice

Ekskurzija v Avstrijo “Po sledeh našega lesa”

Bližal se je junij, ko smo opravili še zadnje, bolj ali manj kozmetične popravke za strokovno ekskurzijo, ki je že tradicionalna za druge letnike gozdarskih tehnikov. Tako kot gre dosti lesa čez našo severno mejo, smo jo tudi mi mahnili tja. Ride proti Koroški nam niso delale večjih težav, na meji pa so nas tudi prijazno spustili čez. Koroška nas je sprejela z dežjem in ta je ostal naš zvesti spremljevalec v veliki meri cel dan. Bil pa je toliko prijazen, da je nalival med vožnjo, v trajanju točk pa je le rahlo pršilo.

Žaga Offner je dijake in dijakinjo navdušila s kapaciteto rezanja hlodovine. Marsikateri je prvič videl rezalne hitrosti, kjer moraš poleg hloda teči, da te ne prehiteva. Spoznali so prednosti in tudi slabosti take tehnike, tako da so lahko kritično ocenili uporabnost tako velikih in dovršenih žag. Spoznali so lahko, da je »odpadek«, ki sicer ni odpadni material, zelo pomemben predmet prodaje na trgu, če so kupci blizu.

Ker je istočasno potekal sejem Elmia na Švedskem, so številni izdelovalci gozdarskih strojev skrbno reklamirali svoje izdelke par tisoč kilometrov stran, mi pa smo našli nekaj drugih točk obiska.
V Brucku smo si ogledali žičnično spravilo v šolskem revirju. Revir je lepo negovan, dijaki pa so bili predvsem presenečeni nad visokimi zelenimi smrekami. Lubadar je škodljivec št.1 in ga kot takega obravnavajo vsi (veliki in majhni lastniki in solastniki)– zato ga še vedno uspešno »držijo na kratko«. Na hribu pa je sledil še ogled strojne postaje. Njihovi šolarji imajo do strojne postaje malo več stopnic kot naši (realno je stopnic manj, je pa stezica, ki premaga dobrih 300m višinske razlike). Gre za objekte na nekdaj opuščeni kmetiji, kjer imajo tudi posebej urejeno gozdarsko kočo za gozdno pedagogiko. Tudi to smo si ogledali in nekaj dijakov se je preskusilo tudi v smrekovem labirintu. Glede na slišane izjave iz gostega smrečja je moralo biti kar pestro.

Sledila je večerja in namestitev v dijaškem domu. Nato smo si ogledali še šolo. Prevladalo je splošno mnenj, da se raje šolajo pri nas, ker je njihova šola preveč zahtevna (urnik tudi popoldan, praksa med počitnicami, učne ure med 6 in 7 zjutraj …).

Nato smo izkoristili umiritev dežja in si na hitro ogledali moker glavni trg mesta Bruck. Pred spanjem smo skovali še načrt drugega dne.

Po zajtrku smo krenili v drevesnico Lieco, kjer smo si ogledali celotno proizvodnjo sadik gozdnega drevja po metodi vzgoje s koreninsko grudo. Čeprav sem bil tam že nekaj krat, pa me je v rastlinjaku čakalo presenečenje. Vodič nam je ponosno pokazal na dobro tretjino rastlinjaka, kjer so uspevale naše bukvice. Ja, naše. Malo pozno ampak, bolje kot nikoli (če pogledamo potrebe po sadnji zaradi sanacije žledoloma in lubadarja) se je vendarle nekdo okorajžil in v vzgojo prinesel seme naših bukvic, katere so lepo vzklile in dobro rastejo. Dijaki in dijakinja niso mogli verjet svojim očem, ko so videli velikost in vitalnost sadik. Upamo, da se bodo tega zavedali tudi sadilci pri nas in bodo sadike deležne pozornosti, ki si jo zaslužijo. Predvidene so za jesensko sadnjo.

Po okrepčilu in prevzemu katalogov, smo se zapeljali na šolo po revirnega gozdarja in z njim odšli v drugi šolski revir. To je visokogorski revir, razteza se na dobrih 280ha površine med 1200 in 2000m nadmorske višine. Na stari kmetiji smo si ogledali manjši ribnik, kjer vzgajajo tri vrste postrvi po načelu čim manjšega hranjenja. Postrvi rastejo nekaj počasneje, so pa zato boljše. Glede elektrike so samooskrbni že od leta 1924, ko so prvič zagnali generator na vodni pogon (v hribih, daleč od mesta, par kilometrov za zadnjo hiši v vasi, kjer so še na sveče svetili so si na tej domačiji prižgali žarnico). Zaradi takega »luksuza« imajo dandanes tudi radiatorje na elektriko, saj jo je dovolj. Še vedno pa domačija ohranja starinski videz in vsebino.

Nato je sledil ogled gozda, prometnic in upravljanja z divjadjo. Seznanili smo se s posebnostmi in značilnostmi območja ter uživali v panoramskem razgledu. Na dobrih 1600 smo obrnili nazaj proti dolini.

V mestu Leoben smo si iz avtobusa ogledali še večjo železarno. Zanimiva je bila predvsem proizvodna hala, dolga prek enega kilometra. Ta je posebnost svetovnega merila, saj proizvaja železniške tračnice dolžin 120m, kar je zaradi transporta na vagonih skrajna meja (težave so ovinki, saj so tračnice omejeno gibljive). Nasploh je Leoben znan po železarstvu in metalurgiji na sploh.

Po večerji je sledil bolj sproščen in zabaven program gozdne pedagogike na eni od učnih poti in nekaj razvedrilnega kegljanja.

Zjutraj smo vstali malo bolj zgodaj, da smo uredili vse za odhod. Krenili smo proti Gradcu in se tik pred mestom ustavili v Gratkornu. Tam je papirnica. Ker so zvezki iz papirja, je dobro, da spoznamo kako papir nastane. Ogledali smo si vstopno postajo lesa raznih oblik. Dobrih 220 tovorov na dan sprejmejo (tovornjaki + vagoni). V kašo za papir predelajo okroglih 120 000 ton lesa na mesec. Spadajo med večje obrate, združene v konglomerat papirnic. Po ogledu rampe in sortiranja ter preskušanja kakovosti vhodnega materiala smo si ogledali še notranjost papirnice. Pri ogledu je bilo možno videti vse sorte, samo izdelava papirja je bila večini dijakom povsem tuja. Bomo morali v naprej malo več razložiti o celulozi kot uporabnemu materialu za papir, da bo potem lažje, saj je bilo vodenje prek slušalk nekoliko težje razumljivo, če nisi vedel vsaj nekaj osnovnih stvari. Kot zanimivosti so tudi tukaj seveda številke. Npr. vrednost glavnega stroja (trenutno drugi največji na svetu, ker so na vzhodu pred kratkim naredili nekaj večjega) je na okroglo 600 miljončkov. Izdeluje pa pole papirja širine prek osem metrov. Sam postopek se težko vidi, je pa prek nekaj okenc možno videti celulozno kašo, ki postopoma prehaja v osnovni papir. Nato pa je sledilo še finiširanje v vrhunski, prek 300g/m2 težak papir za koledarje in boljše knjige. Izdelujejo sicer še druge, ampak trenutna linija je bila opisana. Starejši stroj pa je izdeloval boljši pisarniški papir. Po ogledu razreza na določene formate in pakiranja papirja smo se podprli z malico in krenili proti domu.

Kdor je želel videti, je lahko videl marsikaj in si tako nekoliko razširil obzorje o pomenu gozdov, kar je tudi bistvo ekskurzije. Rešitve za delo in zaslužek smo si ogledali na mikro in makro ravni in morda bo katera tudi vodila k zaposlitvi.

Da nismo prišli prehitro domov, so poskrbele naše ceste, ki so nas lepo počasi prepuščale proti Postojni, kamor smo prispeli z dvourno zamudo.