DogajaKoledar dogodkovNovice

Evropski prvaki v gozdarskih veščinah

KDOR VERJAME V USPEH MALO POČAKA IN USPE

Leto se obrne prej kot si predstavljamo in kaj hitro je prišel čas odhoda na Evropsko tekmovanje v gozdarskih veščinah. Letošnje leto so bili gostitelji iz Soprona. Gre za Madžarsko mesto, dokaj blizu avstrijskega Dunaja, tako da je bila pot relativno kratka. Da pa je bila bolj pesta, so poskrbele kar težavice na vozilu. Z zamudo dobre ure smo štartali iz Postojne.

V mestnem gozdu Soprona smo se še malo ustavili in pregledali detajle v gozdu. Spoznavanje drugačnih sestojev je ključnega pomena za veščine prepoznavanja gozda, ki lahko na tekmi prinese 6000 točk.

Sledila je registracija in pregled žag. Šlo je po načrtu, samo nekaj dežja nas je motilo med prenašanjem potovalk iz kombija v dijaški dom. Škoda, da letos ni bilo v ekipi kakega domskega dijaka, saj bi lahko napravil dobro analizo bivanja v domu. Tudi poznavanje tujih jezikov je bilo dobrodošlo. Na novo se je v jezikovno družino tekmovalcev pridružila še ruščina. Ja, padel je nov rekord. Ruska ekipa je prepotovala 6000 kilometrov. Komentar k želji po tekmovanju verjetno ni potreben.

Jutranja budilka je bila zgodnja in vlažno jutro je prinašalo presenečenja prvega dne. Na razdalji petih kilometrov je bilo postavljenih 16 točk in vsaka predstavlja stopničko v tekmovalnem stopnišču. Več kot dobiš točk, višja je stopnička, višji je stolp … in z vrha visokega stolpa je lep razgled. Dijaki so se podali na pot suvereno in tudi časovno so bili kar hitri. Rezultat v večernih urah je bil težko pričakovan. Ko smo ga dočakali, smo videli, da so skupne točke sicer kar visoke, na dveh stopničkah pa je bil nabor zelo pičel. A nismo bili edini z nekaj pičlega nabora. Opazili pa smo še eno pomoto pri sodnikih in tako še dodatno zakomplicirali kalkuliranje o uspehu.

Sledil je mednarodni večer. Srčika tekmovanja. Tekma ni samo rivalstvo, zelo pomembno je sodelovati in si odpirati obzorja. Brbončice so bile vesele kombinacij francoskih sirov, norveškega lososa, … vse skupaj pa je na koncu posladila še kombinacija belgijske in švicarske čokolade. No naša medvedova salama je bila ena od top stvari in med vsemi salamami doživela izjemen odziv.

Zjutraj so dežju že zapele motorke. Hrup je bil dovolj močan, da so oblaki odnehali in posijalo je sonce, ki ima (glede na oblake) na rezervi par tisoč kilometrov in ga hrupni decibeli ne motijo toliko. Začelo se je z napakicami in napakami, sledile so manj in bolj vrhunske predstave … in vse skupaj je na večer postreglo s sila neugodnim stanjem. Kalkulacija glede končnih uvrstitev je bila povsem v megli. A nikoli ne veš in nikoli ne smeš obupati prehitro. Taktične zamisli so začele dajati rezultate v drugem dnevu žaganja. Temelj je bil resda malo nizek, ampak še vedno trden. Pikico na i je na koncu dodal Alen z lepo predstavo kleščenja.

Tekma je bila razburljiva a za naše tekmovalce je bila enkratna, saj so jih vzpodbujali naši nekdanji dijaki. Harmonika je kar dobro dihala, harmonikaš pa že nekaj težje, a je vseeno spustil nekaj zraka prek glasilk in ob pomoči ostalih kolegov je bilo veselo. Prišla so tudi dekleta, naša dekliška ekipa je v spremstvu ravnateljice prišla vzpodbujati tekmovalce. Lepo.

Popoldne so prišli prvi rezultati posameznikov. Samo točke. Ko smo malo računali, smo rekli, da nekaj malega pa bi lahko pobrali. Morda pa stopimo na stopničke pri prepoznavanju gozda. In se je začelo.

Najprej so poklicali našega Aljaža. Srčno si je želel in je dočakal. Dober rezultat na obračanju mu je prinesel tretje mesto. Bili smo veseli. Kasneje je na oder stopil tudi Alen. Predstava kleščenja je bila tretja najboljša v Evropi. Bili smo še bolj veseli.

Sledilo je klicanje najboljših ekip Evrope. Potihem smo pričakovali poziv na stopničke v prepoznavanju gozda, doživeli pa glasen poziv za tehnične discipline. Čemu glasen? Zaradi presenečenja ob osvojitvi prvega mesta je pritekla tudi kaka solza.

Ko smo prišli z odra, pa so začeli kravžljanje tudi možgančki. 1 in 1 je 2, ampak matematika ima tudi neznanke. Sledilo je drugo presenečenje, ki nam je dalo krila. Ob razglasitvi evropskih prvakov v VSEH disciplinah se je madžarski napovedovalec kar malo lovil z izgovorjavo polnega imena naše šole. Bilo je vseeno razumljivo – POSTALI SMO EVROPSKI PRVAKI. Aljaž, Alen, Marko in Tadej so dosegli več kot so si mislili. Z Janezom pa sva se tudi strinjala, da je bilo presenečenje izjemno in nepričakovano. Zapeli smo himno in sledile so čestitke. Zopet se je izkazalo, da se tekma zaključi šele takrat, ko sodnik na kleščenju preveri zadnji količek (oziroma mesto kjer je bil). Do tega trenutka je odveč vsako preračunavanje. Falili smo stopničke na prepoznavanju gozda za 5 točk, a omenjene matematične neznake so točke drugih ekip. In tam smo drugouvrščene v skupnem seštevku premagali ravno za pet točk. Ja razlike so lahko zelo majhne. Verjeti v uspeh pa je potrebno. Trening, odpovedovanje in pot so poplačani, ko vidiš zadovoljstvo tekmovalcev. Škoda, da vsega tega doživetja niso doživela naša dekleta in ravnateljica, saj so bile takrat že na poti domov.

Sledila je zabava, ki je na začetku zgledala klavrno, ko pa se je bend na odru uglasil, je bilo nepopisno. Zaključek je pripadel še dobremu DJ-u in tekmovanje se je zaključilo v veselem družabnem srečanju. Nekateri so morali malo pohiteti zaradi poti, nekateri so bili lahko malo dlje. A vsi smo si bili enotni, da se ponovno srečamo na Švedskem. Tam bo tekma v letu 2019.

Gregor Češarek