DogajaKoledar dogodkovNovice

Gregor Češarek o gozdni olimpijadi Alpe Adria 2018

V Osojah se je zjasnilo!

Čeprav ob osojnih legah pomislimo na mraz in senco, smo v letošnjem letu doživeli v Osojah razsvetljenje. Ali ima pri tem kako vlogo bližina samostana, ki je danes hotel ali kaj drugega, ne ve nihče. Vsaj da bi jaz vedel zanj, ne. Imajo pa prste vmes naši dijaki, dijakinje in trenerji. Za njih sem prepričan, da vedo kaj vpliva na razjasnitev.

Kljub slabi vremenski (ki se k sreči ni popolnoma uresničila), smo štartali dobre volje. Ker nas je bilo več kot po navadi, sta bila potrebna kombi in avto. Čemu? Prvič v zgodovini gozdarske šole se je na tekmovanje v gozdarskih veščinah zapeljalo še ekipo deklet. Morda komu zveni čudno, ampak dekleta znajo tudi z motorkami Pa ne majhnimi. Kaj so sposobne, je bilo večno vprašanje (se je pokazalo, da jih kljub tremi same vžgejo, kljub močni kompresiji).  Zaradi taktičnih zamisli (in verjetno tudi psihične priprave na tekmo) sta se glavna trenerja posedla v avto, sam pa sem imel vlogo šoferja polnega kombija. Ekipa deklet in fantov je poskrbela za pestro pot. Nekaj je dodala še navigacija in podeželske Avstrijske ceste. Ja med vasmi so tudi tam luknjaste … Prihod in registracija sta potekala po načrtu. Večje začudenje je bil trenutek seznanitve starih poznanih trenerjev iz Avstrije s podatkom, da se je vrnil na sceno Tomaž. To niti ne, ampak ko je izjavil »z ekipo deklet« jim je po navadi izpadla spodnja čeljust, nato pa veselo vprašanje »A to je prvič?«. Veselje že na začetku. A najslajši smeh je na koncu, do tja pa je še doooolgo in pa 120 konkurentov in konkurent iz sedmih držav.

Šok. Po otvoritvenem ceremonialu in dvigu povsem nove olimpijske zastave, smo izvedeli kdo prvi štarta. Naš Bajc. Prvič smo začeli z našim tekmovalcem in ker se še ni zavedal, kaj ga čaka, je opravil odlično. Potem so se mu namreč nekaj roke tresle. Podoben šok je doletel tudi Petro. Vsi pa smo doživeli šok pri pravilih. Zvedeli smo za nekaj, kar so naši sosedje vedeli že dlje. Zaradi zime golobi niso uspeli prenesti pošte prek Karavank (pa še kam drugam tudi ne). Ni kaj, če znaš, znaš in se znajdeš. Dobiš pa kako kazensko več. Tolažba je bila, da nismo bili edini, ki smo zvedeli za spremembo šele zjutraj. Smo pa menda edini, ki smo zaradi tega ob medaljo …

Tekmovanje je potekalo tekoče. Mrzlo in vlažno vreme je skrbelo za ohlajanje telesa, zato smo morali vse priganjati k telovadbi … da ne bi zaradi mraza odreveneli in se ne znali postaviti v držo žaganja. Rezultati so bili enkrat boljši enkrat slabši. Večinoma so bili mimo pričakovanj. Tako navzgor kot navzdol. Potičke so šle dekletom dobro od rok. Kako bodo šle ob koncu meseca kvašene še ne vemo, vemo pa da tiste iz žagovine obvladajo. Odlično so odrezale precizni rez, kjer je potička žagovine pomembna. Fantje pri potičkah tudi ne zaostajajo. Ali bodo zbrali pogum za kvašene pa tudi še ne vemo. Pozno popoldne je mrzel veter prinesel nekaj trdih kapljic, a k sreči je bila na zaseku tudi Karolina – imela je zadnjo številko. Veselje in smeh sta se mešala z mešanimi občutki. Elektronska lestvica z rezultati se ni umirila, vnos podatkov je potekal z nekaj zamika in tako še bolj presenečal z uvrstitvami. No tisti, ki nismo na tablicah, s tem nismo imeli težav. Končni pogled na monitor je bil dovolj.

V hotelčku smo se namestili kot se je najbolj udobno dalo namestiti, potem pa na skupno večerjo. Napoved Janeza glede večerje (krompirjeva solata s klobaso in »kremenatelcem«) je dijake presenetila. Niso še spoznali, da je dal čez toliko tekmovanj, da ve tudi kaj sledi za večerjo. Po večerji taktika in strategija drugega dne in počitek. Pred počitkom seveda nekaj druženja z ostalimi tekmovalci. Tekma ni samo tekma, spoznati je treba tudi druge ekipe, tudi to je pomembno. Pa utrjevanje angleščine, nemščine, italijanščine, madžarščine, srbohrvaščine, češčine in rokščine (pogovor s pomočjo rok) je zraven.

Zgodnje deževno jutro je poklicalo k zajtrku. Ogrevanje prstov in rok, gretje v notranjih prostorih potem pa »Zdaj«. Na vse ali nič. Pokaži kaj znaš in upaj, da sodnik včasih tudi kaj ne vidi. Bilo je pestro. Marko žal ni videl, da imajo pripravljenega ogromno lesa (ali pa je imel v mislih mortadelo) in je malo pretanko odrezal, pa je pokvaril vrhunski rezultat. Ima pa eno močno izkušnjo več. Dekleta so dvigovala moralo z neizmernim veseljem, zagnanostjo in smehom. Bila so ekipa, ki se je največ smejala. Žal za to ni pokala, je pa smeh tudi ključ do drugih pokalov. Pa medalj tudi. Zato se je dobro smejati in razbijati napetost ter razočaranje ob kaki napaki. Napake so, so bile in bodo. Tudi to je del tekme. In dogaja se vsem.

Tekma je šla h koncu, prihajala je jasnina in prvi sončni žarki so rezali oblake po nebu. V ekipo najboljših dvanajstih, ki jih čaka še kleščenje, je prišel tudi naš Aljaž. Kot po navadi, tu ni več taktike. »Gas do konca« in pogled z nasmehom na avstrijske tekmovalce »na pol rante«. Uspelo je, sicer z nekaj napakami ampak povsem dovolj za bronasto medaljo. Bravo.

Razglasitev rezultatov je bila težko pričakovana. Smo prav računali, koliko so izračunali drugi … in kmalu so na oder klicali najbolje. Pri posameznikih smo visoko dvignili zastavo in zaploskali ob prejemu brona za kleščenje. Aljažu se je smejalo. Še glasneje pa je bilo, ko smo izvedeli, da je Ines druga najboljša dijakinja Alpsko-Jadranske regije. Zgodovinski uspeh za zlate črke. Veselje je bilo nepopisno. Potem je sledila še razglasitev ekip. Dekleta so sicer že naračunala tretje mesto, tako da so se pripravile za prihod na oder. Ko pa je tretje mesto našim dekletom tudi uradno razglasil vodja tekmovanja, se je zapisalo novo zlato poglavje v zgodovini gozdarske šole. Prvič ekipa deklet, te pa kot novinke navalijo na oder zmagovalcev. Je že prav, da pokažejo, da gre tudi z motorko.

Veselje se je dopolnilo nekaj minut kasneje. Ekipa fantov je dosegla lep uspeh in stali so na odru. Premagali so jih samo fantje ene od Avstrijskih šol. Lepo so se zalesketale srebrne medalje. Bravo.

Na koncu smo se v lepem vremenu odpravili proti domu. Zaradi več dejavnosti sta se Janez in Tomaž odpravila direkt čez Ljubelj, Karolino je domov peljal oče, ki je spremljal njene dobre predstave zadnji dan tekmovanja. Ostali pa smo šli čez Jezersko. Spoznavali smo svet in domovino, saj marsikdo še ni videl naših mejnih prelazov (in ovinkov). Domov smo peljali Petro in tam tudi povečerjali. Ob tem bi se posebej zahvalil staršema Košir, ki sta sponzorirala večerjo. Divjačinski golaž je bil odličen, šnicli pa tudi.

Dva dni tekme hitro mine in veseli novih uspehov bomo delali še naprej na poti, ki je videti prava. Nasmeh zadovoljnih dijakinj in dijakov je potrditev dobrega dela. Na tekmovanju so vrhunsko predstavili šolo in Slovenijo. Za naslednjič tudi upamo, da vsaka s svojo motorko, da ne bo potrebno po nepotrebnem hiteti s čiščenjem in »šraufanjem« pred disciplinami. Kaka minuta koncentracije več dobro dene. Sploh po dolgi poti. Drugo leto bo tekmovanje namreč v Sarajevu. Olimpijsko mesto nas čaka …

Gregor Češarek, vodja odprave na Alpe-Adria gozdno olimpijado