Koledar dogodkovNovice

Kristina Perhavec je zmagovalka literarnega natečaja Župančičeva frulica 2015!

Kristina Perhavec iz 4. z oddelka SGLŠ Postojna je dobitnica Župančičeve frulice 2015!

Župančičeva frulica je projekt s 25-letno tradicijo. Vključuje mlade literarne ustvarjalce in umetnike govorjene besede iz preko 100 slovenskih in zamejskih šol. Zaključna prireditev 25. Župančičeve frulice, srečanja najboljših osnovnošolskih in srednješolskih pesnikov ter osnovnošolskih deklamatorjev, je potekala v ponedeljek, 8. junija 2015, v Domu krajanov Vinica.

Kristina je sodelovala s pesmimi: Spomin, Nič novega in Peščene hiše.

Čestitke Kristini!

*
Spomin

Padam na tla …
Ne morem dihati, pomagaj.
Svet prvič zares izgine.
Stara sem 12 let.
Stara sem 12 let, ko me prvič izpustiš iz svojih rok.
Stara sem 19 let in še vedno čutim trgajočo globino padca.
Ne morem dihati, padam.

Nič novega 

Plavam, plavam proti žarku svetlobe.
Prepozno.
Žgoče vrvi me potegnejo v globine.
V nemem kriku mi pljuča zalije voda.
Padam,
nič novega.
Ob dotiku s tlemi začutim toplino mahu.
Ugreznem se vanj, dokler me ne pokrije.
Izginem.

Peščene hiše

Obstala sem v rutini, v sivini in
neskončnem krogu neprižganih cigaret.
Naredi to. Zakaj? Ker moraš.
Ko nisem hotela,
sem naletela na sovražni zid,
poln ljudmi s črnimi obrazi in granatami namesto oči.
Plavati proti toku je v realnosti samotno dejanje
podobno plazenju skozi blato porušenih peščenih hiš.
Ko prideš iz blata nihče ne ploska, kot ploskajo množicam.
Nekega dne bom iz blata vzletela in bila opažena.
Slišiš, dvomljivec?
Slišiš, posmehljivec?
Letela bom nad množicami, ki mene bodo lovile ampak obstale
kot spomeniki, ki ječijo in molijo k rešitvi.
*

Strokovna utemeljitev Veronike Dintinjane, članice strokovne komisije: 

Pesem spomin se drži zapovedi: Pokaži, ne opisuj! Redkobesedno in natančno umesti bralca neposredno v izkušnjo prvoosebne pripovedovalke, govorke. Dovršnost glagola “padem” in besedne zveze “svet prvič izgine” skupaj z dramatičnim sedanjikom daje občutek nujnosti izrekanja. Čas se prepogne, preteklost zaobjame sedanjost. Trenutek, “ko jo prvič izpusti iz svojih rok”, ostane travmatično vpisan v spomin. Pesem z minimalnim številom besed in retoričnih figur doseže maksimalno ekspresivnost. To je na prvi pogled drobna pesem, ki pa v umu bralca naraste, se poveže z bralčevimi spomini in deluje kot močna, prepričljiva izpoved.