Koledar dogodkovNovice

Poročilo prof. Češarka z evropskega gozdarskega tekmovanja

Letošnje leto je bilo glede tekmovanja sila razburkano. Lanski obisk Nizozemske kot organizatorice tekmovanja nam je postregel z nekaj zanimivimi rešitvami nastanitve … predvsem pa gozdom, ki ga imajo. Ja Nizozemska ima gozd. Če smo pošteni, celo več kot mi, samo gledati je potrebno ha in ne %. Če pa rečemo da je gozd naravnega nastanka, no potem pa ga nimajo. Žal pa smo od Nizozemske ekipe poleg novoletne čestitke prejeli še obvestilo, da odpovedujejo organizacijo, ker da so tveganja s terorističnimi napadi previsoka. Šokirani in z velikim »knedlom« v grlu smo iskali »luč«. In prišla je. Organizacijo je prevzela manjša avstrijska šola, LFS Kirchberg am Walde.

Trenerja sta se spogledala in … tekma v Avstriji ima pač posebno draž. Generacija dijakov je bila obetavna, ampak samo od sebe nič ne pride (vsaj kar se koristnega tiče). Treningi so se začeli in prišel je čas odhoda. Najbolj veseli smo bili kratke vožnje. Tja do Gradca si »en dva tri« (tri ure), medtem ko lanskih Estonskih »en dva tri« pomeni tri dni.

Zjutraj smo spakirali stvari, se usedli v kombi in odpeljali. Par kilometrov pred šolo smo naredili še hiter trening za poznavanje gozda. Preučili smo rastišča, tla, sestoje in drevesa. Kasneje se je izkazalo, da imajo okrog šole malo drugačne razmere, ampak o tem kasneje. Prisrčna dobrodošlica in stiski rok so nas spremljali celo popoldne. Lepo je biti član »širše evropske druščine gozdarjev«. Seveda smo zvečer veselo razpoloženje umirili z resnimi pogovori glede tekmovanja. Tekmovanje je pač na visokem nivoju in zato kot tako zahteva resno obravnavo. Obisk dijakov z zadnjimi napotki kako in kaj ter »lahko noč«. Tekma zahteva spočitega tekmovalca.

Zjutraj so tekmovalci pričeli s prvo pomočjo in kotaljenjem hloda, nato pa so šli na prepoznavanje gozda (forestry course). Preteči je bilo potrebno 3,2 km progo,ki je bila začinjena z nekaj grapami (za začetni pozdrav je imela grapa tak naklon, da so si navzgor pomagali z napeto vrvjo. Ustavili so se na 14 točkah, ki so od njih zahtevale veliko znanja in spretnosti. Drugačni sestoji, način gospodarjenja, druge talne razmere … zahtevajo dosti znanja in občutka. Do točk pa včasih vodijo tudi milimetri.

Nekoč že omenjeno ljudstvo »Čebi« bi imelo dosti za povedati. Fantje so dali res vse od sebe in dosegli 6. mesto. Rezultat morda zgleda res daleč od stopničk, ampak med 19 ekipami je uvrstitev na 6. mesto kar solidna. Ne smemo pa pozabiti na rezultat. Točke so bile kar visoke in razlike niso bile velike. Pokala za prepoznavanje gozda ne bomo dobili, pot za skupno uvrstitev pa je bila še vedno odprta.

Sledil je mednarodni večer. Dobrote iz sodelujočih držav so šibile noge miz. Nabor jedi je obsegal sire, mesnine, ribe in sladkarije. Pojedina sušenega norveškega severnega jelena ob spremstvu švedskega lososa, naše medvedove salame, madžarske salame, švicarskega sira … zahteva tudi konkreten posladek srbske baklave in na koncu še belgijske čokoladke. Dobro vzdušje je žal zmotil hud naliv, ki je povzročil težave organizatorjem. Zalilo jim je tri učilnice in del poligona za tehnične discipline. Dežurstvo dveh učiteljev pri električni omarici je trajalo do zgodnjih jutranjih ur … ni bilo enostavno. K sreči je bilo zgodnjih tudi nekaj pomagačev in poligon je bil rešen. Zanimivo je tudi to, da šolo zaliva samo zadnje čase, odkar je prenovljena. Sliši se kot znana zgodba.

Jutro smo pričeli z otvoritvijo tekmovanja in zaropotale so motorke. Celoten poligon je bil dokaj majhen, zato je bila obremenitev ušes kar močna. Zaščita sluha mora opraviti svoje. Janez je imel kot trener kar napet urnik, saj so tekmovalci štartali na različnih disciplinah. Kot sodniki na tekmi smo bili prisotni še jaz, Tomaž in Boris, Petra pa je bdela v računalniški sobi in skrbela, da računalniki niso bili zaliti z vodo in da je bil vnos rezultatov iz zapisnikov pravilen. Nič kaj prijetno delo. Kosilce je dobro delo in vmesni pogovor je nakazal, da se dogajajo vrhunske predstave in tudi hude napake in to pri vseh, kar je povečalo napetost. Pogled na vitrino, polno lesenih pokalov je vzbujal mešane občutke. Ko je odbrnela zadnja motorka, se je prilegel tuš in pogovor z dijaki. Odšli smo na večerjo in nato v diskoteko.

Diskoteka je bila rezervirana za podelitev pokalov. Lepo so bili osvetljeni. Pričeli smo s skupnim aplavzom za dva lastnika diskoteke, ki sta omogočila tak zaključek. Nato pa se je po  mikrofonu pričelo »lomljenje priimkov«. Izgovorjava imen in priimkov dijakov, ki prihajajo iz vseh koncev Evrope ni enostavna. Mi smo nad polomljenim priimkom zelo zadovoljni, saj to pomeni, da na oder kličejo katerega od naših, tam pa je prostora le za najboljše tri.

Stopničke za zasek in podžagovanje so bile zelo lepe na oko. Na sredini sicer Romun ampak levo in desno sta bila naša dva. Rok tretji in Blaž (»Blas Jurjavcik«) drugi. Sledila je razglasitev za menjavo verige in na tretjo stopničko je stopil Nejc. Kombinirani rez je pripadal Nemcem, zato pa je bilo naprej bolj zanimivo. Pri preciznem rezu je najvišjo stopničko zasedel Nejc in ker je bila »že ogreta« je nanjo za kleščenje stopil še »Blas Jurjavcik«. Miza dijakov je bila polna pokalov, ko se jim je pridružil še eden večjih. Čeprav ga je napovedovalec prvič klical že na Alpe – Adrii in dvakrat v istem večeru, je še vedno ostal »Blas Jurjavcik«. Blaž Jurjavčič je pravi šampion, saj je zmagovalec gozdarske olimpijade (Alpe-Adria) in tretji najboljši dijak Evrope!

Nato pa je sledilo izredno napeto čakanje na ekipne rezultate. Za nas (bolje rečeno mene osebno) izrednega pomena. Razglasitev najboljših ekip je postregla z izrednim rezultatom – ekipa SGLŠ Postojna je najboljša ekipa v tehničnih disciplinah! Dobili smo še eno zalogo pokalov. Tekmovalci so nabrali dobro zalogo točk in seštevek tehničnih disciplin in »forestry coursa« je pokazal na drugo mesto. Veselje je bilo neizmerno, postali smo podprvaki Evrope!

Po čestitkah, slikanju in intervjujih, pa je sledilo še presenečenje za številne sodelujoče. Dogovor je dogovor in besedo je treba držati. Ker smo skupno stopili na zmagovalni oder, je naš najboljši dijak v roke dobil nožek in odrezal brado, ki sem jo imel spleteno v kitko. K sreči sva z Janezom že prej govorila o možnostih skupnih »šteng« in sem nožek dobro nabrusil.

Sledila je še zaključna zabava, kjer smo končno izvedeli tudi koliko hektarov gozda imajo dekleta avstrijske ekipe, kajti ta podatek je naše tekmovalce »žrl« že od Alpe-Adria naprej … če znaš malo angleško pa malo nemško vedno prav pride.

 

Gregor Češarek, vodja ekipe