Koledar dogodkovNovice

Poročilo z 11. gozdarske olimpiade Alpe-Adria

Četrtkovo jutro je naznanjalo lep dan. Dijaki so bili pripravljeni, opremo so zložili v kombi in zapeljali smo se do prvega postanka – po približno 300 m smo zavili v prvi bar na kavo, da se bi bolje zbudili in še zadnjič pred tekmo rekli kako besedo z našo Petro. Pa tudi nadaljnja dva dneva v Avstriji nam nista obetala močnega »kafeta«. Poslovili smo se in že nas je vedno aktualna primorska avtocesta trpela vse do Ljubljane. Ko smo z gumami potlačili še par kilometrov »gorenjke« smo dobili telefonski klic, da je pred predorom Karavanke zastoj (seveda, lepo vreme in skakalni rezultati so povzročili masovno selitev ljudi v dolino pod Poncami). Možgančki so hitro preračunavali in še pred »garminom« preračunali, da v Avstrijo pelje tudi prelaz Ljubelj. Na zasneženem mejnem prehodu nas je seveda čakala kontrola. Uradni organi so bili prijazni, govorili so angleško in nemško, ob pogledu na naložen prtljažnik kombija pa se je starejšemu cariniku kar milo storilo. Verjetno ga je popadel sindrom izpred 30 let. Z nasmeškom nas je spustil čez in mrmrajoče zaželel srečo na tekmi.

V Osoje smo prispeli pol ure pred uradno otvoritvijo Alpsko-Jadranske gozdarske olimpijade za dijake in študente. Večina ekip je bila že tam. Lepo je bilo videti množico dijakov v gozdarskih oblačilih. Iz sedmih držav se je zbralo 108 tekmovalcev in tekmovalk v 27 ekipah. Uvodni ceremonial in prižig ognja sta minila relativno hitro in pričelo se je zares. Dijaki so pripravili in segreli motorke in čakali na »poziv v areno«. Ker je v zvočniku močno bobnelo, smo nekaj narobe razumeli in Filip je moral zelo na hitro pričeti s prvo disciplino. Malo treme, malo drugega lesa … in nastop je bil končan z malo grenkejšim priokusom, saj je pričakoval boljši rezultat. Podobno se je Nejcu zgodila tetiva, ki jo na treningih ni bilo. Nič hudega, led je prebit in gremo z dvignjeno glavo naprej. Pridobljene izkušnje bodo še kako prav prišle. Tako so dijaki rezali malo tukaj malo tam in na štartu zaseka ter podžagovanja se je znašel Blaž. Kako dobro je pomeril je pokazal laser. Ko črna ciljna črta seka lasersko piko, človek zapade v posebne emocije, tam nekje blizu »male smrti« (preberi v enciklopediji).

Na preciznem rezu so dijaki naredili spodoben rezultat, kajti žagovina za »potičke« je nakazovala visoka tveganja, »bolje pustiti kak milimeter več, kot zažagati podlago« je bil osnovni moto. Ob koncu prvega dne, so objavili rezultate začetnih disciplin. Več ali manj so se vsi tekmovalci prelevili v ljudstvo Čebi (če bi tam en milimeter … pa če bi tam stopinjo … ). V glavnem se nam je narisal nasmeh na ustnice, saj je Blaž pristal na tretjem mestu pri zaseku in podžagovanju (Čebi: slab milimeter od zlate).

Odspali smo v prijetnem samostanskem okolju (samostan je skoraj v celoti preurejen v hotel, restavracijo, konferenčne dvorane …). Po obilnem in okusnem zajtrku smo zakorakali v mrzlo jutro in zaledenela stekla kombija so dala vedeti, da bo potrebno dobro ogrevanje prstov pred menjavo verige in obračanjem letve. Osnovni moto je bil »drugi dan se talajo kolajne«.

Pričel se je drug del tekmovanja, katerega začetek je bil dober in obetajoč. Žal je živahna matica Filipu doprinesla kazenske točke in izgubo časa zaradi pobiranja po tleh. Bo drugič bolje. Za presenečenje dneva je poskrbel avstrijski dijak. Dosegel je čas za zgodovino. Obrnil je hitreje od veljavnega svetovnega rekorda (za razlago: odvil je matice, snel pokrov, verigo in letev, letev obrnil, namestil novo verigo in privil pokrov nazaj. Potreboval je 8,27 sekunde).

Na disciplini kombinirani rez, smo stavili na našega Roka. Dosegel je zelo lep rezultat (Čebi: pol milimetra do srebrne medalje).

Rok je nastopil kot naš zadnji tekmovalec, zato smo pričeli z preračunavanji. V finale gre namreč 12 najboljših, katere čaka še zadnja disciplina – kleščenje. Končno je prišel napovedovalec in pričel predstavitev najboljših 12. Na desetem mestu smo zaslišali »blas jurjavcik« – izgovorjava naših imen je vedno zanimiva tema na tujem.

Blaž se je hitro ogrel in pripravil motorko, saj je nastopal v prvi trojici. Janez mu je dal pomemben strateški nasvet – »zdaj si deseti, izgubiti nimaš kaj, daj gas in oklesti čim hitreje. Točk je dosti, lahko kaj pridobiš«. Ogled debla z venci vej, nekaj malega ogrevanja in dolgo čakanje na sosednja dva tekmeca. Kar nista in nista nehala z ogrevanjem. No končno se je začelo zares. Blaž je oklestil deblo v 23, 35 sekunde in prav zanimivo je bilo videti, kako tekmeca klestita še zadnjo četrtino in končujeta z deset sekundnim zaostankom. Ko so sodniki ugotovili če »čisto štango« smo kar poskakovali. Da ni bilo čisto gladko, je poskrbel korak za 20 kazenskih točk. Pričelo se je nestrpno čakanje, v zraku je viselo vprašanje,kam lahko poseže Blaž? Ko je klestila druga trojka, je Rok poskrbel za izjavo dneva »men se zdijo tile prov nesposobni«. Glede sposobnosti se sicer da pogovarjati, ampak Blaževo kleščenje se je na koncu končalo z zmago. Avstrijske šole so gledale in se čudile. Juhu, imamo še eno medaljo. Veseli smo pospravili motorke. Glasba je naznanjala zaključni ceremonial.

Ploskali in slikali smo naše uspehe. Bili smo zadovoljni. Na vrsto so prišle razglasitve posameznikov v skupnem seštevku. Naša računica je bila blizu stopničk in nestrpno smo pričakovali, ali bo Blažu uspelo priti na zmagovalni oder. Ugibanja so bila končana šele na koncu, ko je na veliko presenečenje iz zvočnikov zadonelo »blas jurjavcik from Postojna«. Nepopisno veselje, solze v očeh in močan aplavz ob vzpenjanju na najvišjo stopničko. Prvič smo dobili prvaka gozdarske olimijade. Poslušanje Zdravljice v Avstriji je vedno posebno častljivo.

Čestitke so prihajale in najbolj iskrene so bile v stilu »številni so računali, ampak pozabili so na eno ime«, »poznate avstrijsko pevko/pevca Concito? Poje o feniksu. Vaš Blaž je feniks, iz pepela (10. mesto) je priletel na najvišjo stopničko« …

Za ekipna mesta je bil boj zanimiv zaradi majhnih razlik med šolami. Prve tri šole so bile manjša skupina, nato pa je sledila druga manjša skupina v kateri smo na 7. mestu pristali tudi mi (Čebi: brez kazenskih točk bi bili tik pod stopničkami …). Sedmo mesto morda res ni slišati kot dober rezultat, ampak če pogledamo nekoliko bližje, ugotovimo, da je to bolj igra števil. Razlike niso bile velike.

Dan smo zaključili in se proti večeru vračali domov. Ob večerji smo bili pod vtisom Blaževih dosežkov in nekoliko tudi ljudstvo Čebi. Vsekakor bomo poskušali s treningom še izboljšati rezultate in jih pokazati na Evropskem. Tudi ta bo v Avstriji in lepo bi bilo, če bi se tudi tam slišala Zdravljica.