DogajaKoledar dogodkovNovice

Poročilo z 2. sestanka Erasmus+ projekta SAFE CLIMBING (KA2) – ISLANDIJA

 

Islandske dogodivščine.

Evropa je večja kot zgleda na prvi pogled. Površinsko morda ne, značajsko pa ja. K sreči obstajajo evropski projekti, ki omogočajo vpogled v te razlike, saj to pomeni, da je potrebno iti po Svetu in se osebno prepričati kaj drži in kaj ne. Naloga enega takih projektov je bil tudi sestanek na Islandiji. Morda zveni čudno, ampak ja, Islandija je ena od držav v gozdarsko – arborističnem projektu.

Kot večini, se je tudi nam pojavilo prvo vprašanje: A imajo Islandci sploh drevesa? In že je svoje razložila Wikipedija …

V lepem vremenu smo se dvignili nad Benetke in leteli vse do Edinburga, kjer so nas na prehodu iz enega na drug avion še enkrat zelo temeljito pregledali. Škoti očitno ne verjamejo nikomur na chek-pointu. Jim je oproščeno, kajti betežno oblačno vreme pušča posledice. Brez večjih težav smo ponoči pristali v oblačnem in deževnem Reykjaviku. Gostiteljica Agusta nas je pričakala in odpeljala do koč, kjer smo bili nastanjeni. Vmes so bile naše denarnice (oz. kartice) seznanjene s kruto realnostjo v trgovini.

Ponedeljkovo jutro je bilo nenavadno. Ura sedem, zunaj tema. Skupaj s kolegi iz Švedske in Danske zajtrkujemo v šolski jedilnici. Začetek delovnih dni, pozdrav ravnateljice … in ob desetih prvi odmor za kavo. Še vedno tema, morda le za odtenek manj črnine. Ob pol enajste se je začelo daniti a zaradi dežja prave svetlobe kar ni in ni bilo. Kosilo, ki ga je kuhar skuhal na islandsko-mednarodni način nas je napolnilo z energijo. Samo islandski način je namreč za večino neislandcev pogojno užiten.

Po kosilu smo spoznali prvo skrivnost Islandije, ki nas je močno presenetila. Obiskali smo rastlinjak, kjer so ravno dobro zoreli paradajzi, paprike in feferoni. Jagode so bile šele rumene. Za popoln zasuk pa so poskrbele ravno prav dozorele banane. Dežela snega, teme in vulkanov goji dosti bolj okusne banane kot so na naših policah.

Po tem »šoku« smo zvečer doživeli še enega, ki pa je bil delno pričakovan. Večerja v restavraciji je od 3 do 4x dražja kot pri nas. Hitro je padla odločitev naše skupine – kuhali bomo v koči.

Da smo lažje preboleli šok, smo izkoristili njihovo naravno danost – toplo vodo. Kopalno kad »ala jakuzi« oz. »hot-tub« ima vsaka drvarnica, če je hiš več imajo raje bazen. Andrej in Josip sta uživala, meni pa je bilo pol ure dovolj. Za kaj več bi raje v banjo nametal zelenjavo in kose mesa, pa bi bil zjutraj odličen ajmoht. Ta topla voda ima še eno posledico – nobena hiša nima dimnika. Ogrevanje je urejeno prek cevi iz toplega vrelca (kjerkoli zabiješ cev v zemljo priteče topla voda, če imaš nesrečo pa ima »voda« čez 100 stopinj).

Naslednji dan smo prvič uzrli sončne žarke, resda šele ob pol poldne, ampak občutek je bil super. Med dogovori o možnostih izobraževanja smo spoznali še eno nenavadnost. Na šoli imajo 60 učencev, v jedilnici pa se jih je potikalo manj kot deset. Kako to? Večina jih študira na daljavo. V šolo prihajajo bolj ali manj samo na prakso in končni izpit. Termin pogosto določa dolžina dneva. Zanimivo in nenavadno. Za nas zelo, za Dance in Švede pa ne. Tudi oni imajo kar nekaj takih učencev.

Dve uri dneva, ki sta nam še ostali, smo izkoristili za obisk naravnega izvira vroče vode. Pokrajina je zanimiva zaradi dolgčasa. Vse je enako, vsepovsod se nekaj kadi, korak pa mora biti lahen, saj so tla bolj ali manj nesprijeta in blatna. Vsak trdo postavljen stop se konča z zdrsom ali pa se čevelj ustavi na globini gležnja. Bližino vrelcev naznanja oster žveplov vonj. Brbotajoča voda in njena vodna para v bližini te hitro spomnita na potegavščine iz otroških dni, ki vsebujejo par mesecev starana kokošja jajca. Vonja gnilih jajc se sicer nekako privadiš, občutka jutranjega umivanja zob pa raje ne bom opisoval. Para pa je tako vroča, da v bližini ni ne snega ne ledu, optika se rosi (okoliški zrak ima le eno do dve stopinji), še bunda hodi odveč. Potoček je bil pripraven za kopanje, vendar sem sam raje posnel nekaj fotk, ker se je bližala tema. Dan ima vsega slabih 7 ur.

Zvečer smo uvedli skupno večerjo v naši koči in tradicijo so nadaljevali tudi drugi. Denarnice so nam bile hvaležne. Pa želodci tudi.

Obisk Reykjavika nam je omogočil vpogled v življenje Islandcev. Vseh skupaj je dobrih 320.000 od tega jih v Reykjaviku živi blizu 270.000. Pojamrali so nad krizo pred leti, saj jih je brezposelnost hudo prizadela. Dosegla je namreč 8%. Naše oči, vajene takih številk so postale debele ob podatku o normalni brezposelnosti (2%). Zaposlitev iščejo prek družb, ki so ene vrste zavod za zaposlovanje, izobraževanje in preverjanje. Te družbe ljudi usmerjajo in primerno usposobijo za iskana delovna mesta. Plače pa si zaslužijo z donacijami gospodarskih družb, ki zaposlujejo. Zanimiva veriga.

Popoldne smo videli pravi gozd, kjer so drevesa visoka tudi prek 10m. Žal je to nasad na območju letalske proge, tako da smo se z grenko-kislim smehom seznanili z njihovim delom. V mesecu dni posekati in iz gozda odstraniti 120 dreves. Na prvi pogled popolnoma enostavno. Ko pogledaš podrobneje ugotoviš, da zaradi parkovnega značaja, bližine mesta (omenjeni so tudi na drevo priklenjeni ljudje) …   delo ni enostavno. Nekatere omejitve pri sečnji in spravilu so skorajda izmišljene. Ker denar ni problem, bodo tudi to rešili (nabava novih strojev, prikolic … za 120 dreves je namreč rentabilna). V možgančkih so nam še tekle kalkulacije glede letalskih kart in standardov …

Da smo bili res blizu severa, nas je predzadnji večer opomnil tudi severni sij. Dejansko se pojavlja stalno, samo oblačnost je tista, ki ga zakriva. Ker je prejšnji dan zasnežilo deželo in spustilo temperature, se je ozračje umirilo in čez nebo se je zvečer zasvetil zeleni sij. Zbudili smo se v sneženo jutro in obiskali lastnika večjega rastlinjaka. Predstavil nam je njegov način učenja in pogleda na izobraževanje, saj je ravno dobro zaključil šolanje na daljavo. Trenutno vodi eno večjih vrtnarskih družb in s cvetjem zalaga večino Islandskih mest. Druga družba pa je specializirana za pridelavo paradižnikov. Na dan poberejo na okroglo po eno tono paradajza in ga nekaj predelajo, drugo prodajo. Izvoza ni. Paradižnikova juha je bila dobra, paradižnik tudi. Topla voda za ogrevanje, kvalitetna hladna za zalivanje, vulkanska zemlja in primerne žarnice jim omogočajo skoraj bio pridelavo (opraševanje z gojenimi čmrlji, naravno prisotni plenilci za uši … izven rastlinjaka pa škodljivih organizmov ni). Ker rastline ne rastejo na njivi, niso bio (Tudi zgoraj omenjene rože ne, lastnik pa se med njimi brez težav sprehaja s še ne dvoletnim sinkom in ga sploh ne skrbi, če se otrok česa dotika. Z otroškega vidika je najhujši dotik trna vrtnice, z očetovega pa, če izpuli kako cev za zalivanje ali ugasne luč)

Kako topla je lahko voda, smo spoznali čez par kilometrov, ko je gejzir Strokkur »bruhnil« kakih 30m visok stolp vodne pare. Po informacijski tabli naj bi na površju imela 127 stopinj. Na tej tabli tudi piše, da je njegov starejši brat Geysir (oddaljen kakih 50m) že nekaj desetletij miren. V navalu človeške nestrpnosti so njegov do 50m visok izbruh pare sprožali s kamenjem, milnico in vsemogočim in očitno je nekoč nekdo notri zabrisal škatlico tablet proti zgagi (tablete na tabli niso omenjene).

Enormne površine njihovega naravnega brezovega gozda (grmovja s 3m visokimi grmastimi brezami) so občasno prekinjale zaplate iglavcev. Prevladujeta sitka iz Aljaske in sibirski macesen iz Rusije. Primešanih pa je še mnogo drugih. Od listavcev največ sadijo topol iz Norveške, najdejo pa se še jerebike, jelše in vrbe. Gozd ima »nam poznano« obliko. Drevje dosega 25m višine in premere blizu 35 cm. In kar je najbolj zanimivo, še vedno raste. Sami nad sabo so presenečeni in odkrivajo nove dimenzije gozda. Pogled na gozd je popolnoma drugačen. Logično, saj so prvi nasadi stari ravno blizu 100 let, kar pa za gozd ni dosti.

Geološka zanimivost pa je vsekakor prelomnica oz. stična črta severnoameriške in evropske plošče. Po natančnih meritvah, naj bi se plošči razmikali, tako da se Islandija vsako leto razširi za približno 2cm.

In živali? Rjavkasta travišča, ki bi jih pri nas pogozdili s smreko, so tam glavni pašnik za ovce (ki so zdaj v hlevih) in konje. Islandski konji so res trdega značaja. Imajo »štalco«, pa vseeno raje ždijo na vetru, snegu in dežju ter uživajo v oponašanju bližnjih skal in pogledu v meglo. Stoja na vseh štirih in gledanje v prazno je njihova glavna vrlina na pašniku. Štirinogih divjih živali pa ni na spregled. Menda so samo arktične lisice. Naseljeni naj bi bili tudi severni jeleni. Ampak mi razen divjih snežnih jerebic (belke) nismo videli kaj dosti, tako da divjih štirinožcev ni bilo.

Povratek brek Barcelone je bil cenejši in smo ga z veseljem izkoristili. Vreme nam je služilo, tako da je tudi pilot samo dvakrat na kratko zapeljal na makadam, drugače pa je prav gladko letel.

Gregor Češarek