DogajaKoledar dogodkovNovice

Strokovna ekskurzija pri naših severnih sosedih

Gozdarstvo srednje Evrope je tesno povezano z Avstrijo, saj imajo na Avstrijskem odnos do gozda nekoliko drugačen. V ospredju je sicer ekonomika, se pa čedalje bolj nagibajo tudi k manj ekonomičnim rešitvam, saj tudi pri njih ne morejo mimo grožnje pregrevanja ozračja in s tem posledično izgube visokih deležev ekonomsko uspešne smreke.

Letošnja generacija dijakov in dijakinje je bila manj številčna, zato smo ubrali enako strategijo kot lani – prevoz s šolskimi kombiji. Rešitev je dobra, saj smo tako bolj prilagodljivi in cenejši. Je pa obremenitev šoferja nekaj višja. K sreči številne točke že dobro poznam in tudi moderni telefončki omogočajo nekaj pomoči pri iskanju poti (pri avtobusu se lokalni terenski pomočnik vsede poleg nas in tudi opozori na morebitne zanimivosti in težave).

V sredo smo se dobili tako, kot smo se dogovorili in vožnja s kombiji je bila živahna. Meja je bila kmalu za nami in s tem tudi prva točka – žaga Offner. Naša preverjena stalna vstopna točka, ki nikoli ne razočara. Videti delovni proces od sprejema hlodovine prek obdelave hlodovine do končnega produkta – sušilnično suhe deske ali letve je povsem nekaj drugega, kot se o tem pogovarjati. Seveda govorimo tudi o tem, da gre za ekstremno velike dnevne in letne učinke (3/4 mio m3 /leto). Letošnja zanimivost je bil program razreza – prišli smo ravno v času, ko so določene letve rezali iz tanjše hlodovine – 12cm. Ja za njih se hlodi začnejo nekaj prej.

Sledila je krajša vožnja do prostora, kjer smo uspešno zličkali šnicle. Našim kuharicam izrekam ob tem en velik HVALA (ker so zjutraj spohale tanke meske velikega formata). Take stvari polepšajo ekskurzije.

Okrepčani smo brez težav dosegli drugo točko. Po premoru nekaj let (sejmi in prenova obrata so vplivali na urnik in žal nismo našli pravega termina) smo se zopet srečali na obratu KONRAD Forsttehnik. Dobrodošlico nam je izrekel direktor podjetja, nato pa je vodenje prevzel Marko in poskrbel za ogled celotnega proizvodnega procesa. Ker smo bili manjša skupina, se nismo delili in tudi prevajanje ni bilo potrebno. Tudi ta točka je bila vodena v slovenščini. Zanimanje za nove izdelke je bilo veliko, nekateri dijaki pa so pokazali nekaj več zanimanja na »zadnjem parkirišču« – tam so odsluženi stroji in prototipi. Morda bi kaj peljali domov »je še dobro«.

Firma Konrad je gostoljubnost izkazala tudi na koncu in nas pogostila. Prijeten obisk se je hitro iztekel (preberi – ure hitro minejo) in ob zahvali za sprejem smo se poslovili do naslednjega leta. Ali pa kaj prej.

Pogostitev in vožnja sta popolnoma umirila mladino na zadnjih sedežih. Kljub nekaj lepim razgledom so po večini gledali neke druge galaksije … dokončno jih je prebudila rahla toča na strehi avta, ki se je pojavila v močnem nalivu, par kilometrov od Redbullringa (Spielberg). Avtocesto je zalilo, peljali smo hudo počasi in bili bolj podobni kakemu trajektu kot kombiju.  Pred Bruckom se je zjasnilo in sprejel nas je dobri znanec Marjan. Hitro smo se namestili v sobe in povečerjali. Sledil je ogled šole in seznanitev s hišnim redom, nato pa ogled mesta. Ta je bil skrajšan, saj je spet začelo deževati.

Jutro je obetalo nekaj novosti, z nami sta šli še dijakinji iz Češke, kateri je peljal njihov hišnik. Najprej ogled drevesnice Lieco. Ideja in izpeljava ideje o vzgoji sadik s koreninsko grudo je bila nazorno prikazana. Tudi celotna linija je delovala, saj so ravno prestavljali klice iz kalilnih lončkov v vzgojne lončke. Tukaj je bilo potrebno prevajanje, zato sem imel nekaj več dela. Po detajlnem ogledu od skladiščenja semen do oddaje sadik (od lani imajo sadike tudi za naše kraje, saj so pridobili ustrezno seme za vzgojo pravih provenienc) smo izvedli še demonstracijo sadnje s sadilnikom. Čas je hitro mineval in paziti smo morali na uro, saj je bila naša naslednja točka popolna novost in smo bili vezani na uro prihoda. Zahvala in stisk rok, nato pa gas pod podplat in v hribe.

Cesta se je dvigala, na vprašanja kam gremo pa tudi sam nisem imel točnega odgovora. Nekaj zato, da ne bi z imenom kraja izdal presenečenja, nekaj pa zato, ker sem tudi sam šel prvič na to točko. Ob dogovorjenem času smo prispeli na vstopno točko. Erzberg. Vasice v zraku. Kako? Nekoč je bila gora, na njej vasice in kmetijske površine. Danes pa je to največji peskovnik v Avstriji (pa tudi širše). Gora je le še ogromen dnevni kop, kjer v več kot 40 etažah kopljejo pesek in rudo. To je tudi povezava z geologijo, tako da je obisk zelo dobra kombinacija prijetnega s koristnim. Nekoč izrednega pomena, dandanes malo manj. Je pa turistično zanimiv. Odpeljali smo se z največjim taxijem na Svetu. Tehta dobrih 50ton, moči ima pa tudi dovolj, da lahko pelje par razredov šolarjev (tudi če imajo sila težke karakterje). Imenuje se Hauly in delili smo si ga samo še z enim razredom osnovnošolcev. Kar smo slišali, je bilo razumljivo in se je dalo prevajati. Kar smo videli, je bilo za marsikoga kar hudo presenečenje. Obseg dnevnega kopa je pač velik.

Po izkušnji »v peskovniku« pa smo šli še na eno posebno točko – Radmer. Vasica, kjer ne moreš zgrešiti hiš, saj je po ozki dolini speljana ena sama cesta. Nekaterim kar domače, drugim manj. Naš cilj je bil povezan z lovstvom. Najprej ogled zbirke odpadlega rogovja jelenov iz letošnje sezone. Gre za poseben režim gospodarjenja z jelenjadjo, kateri zajema uporabo zimske obore (»wintergater«) za jelenjad. V času našega obiska so oboro ravno dobro odprli, a so kljub temu jeleni še veselo hodili po krmišču. Na presenečenje vseh, smo si jih ogledali od blizu, še bolj zanimivo je bilo to, da jih kar ni in ni bilo konca (letošnjo zimo je bilo notri prek 170 glav, od tega prek 90 jelenov). Tak način terja intenzivno zimsko krmljenje, ki pa se potem odraža na močnih trofejah. Zbirka rogovij je imela kar nekaj ekstremnih primerkov. Zanimivo.

Sledil je seveda še gozdarski del, kako se gospodari v okoliških gozdovih. Gre za zanimivo območje, kjer je pol doline apnenčaste, pol pa na granitni podlagi in so gozdovi in seveda gospodarjenje temu prilagojeni. Tudi tu smo slišali nove smernice – dvig deleža macesna zaradi močnega znižanja deleža smreke.

Ogled gospodarjenja z gozdovi in jelenjadjo nam je omogočil lastnik, ki nas je tudi pogostil s kosilom. Šele ko smo se vrnili nazaj, mi je Marjan povedal, da smo imeli čast obiskati posestvo plemiške družine Hohenberg.

Večerja v dijaškem domu je hitro minila in odpeljali smo se še do kegljišča, da ne bi pozabili na kako uro telovadbe. Urica kegljanja je »dobro dela« in sledil je počitek.

Po zajtrku smo si ogledali strojno postajo in kočo za gozdno pedagogiko. Videli smo nekaj novosti (imajo radodarno ministrstvo) in se nato odpeljali do papirnice. Tokrat smo si ogledali papirnico Norske Skog, katera je v Brucku. Ogled je bil zanimiv, saj smo lahko videli kako se predela brusni les (da so dijaki in dijakinja dobili vpogled kaj to sploh je) in drugi celulozni les. Čeprav gre za majhno papirnico, je vseeno kaj videti. Ogledali smo si proizvodnjo papirja za revije (druga linija proizvaja časopisni papir). Zanimivo je videti papir, ki ga vsi pojmujemo kot nekaj lahkega … ko je v papirnici navit v roli, ima ta rola čez 40ton.

Prišla je ura za odhod proti domu. Postanek v trgovini, nato pa mimo Gradca do Šentilja, kjer je bil prvi vmesni postanek in popravek sheme postankov do Postojne. Nesreča na Ljubljanski obvoznici je nekoliko (za dobro uro) zamaknila prihod, kar je popolnoma sprejemljivo.

Ko so bili vsi na poti domov, kombi v garaži, garaža pa parkirana, se je na obraz prikradel nasmešek – »pa smo še eno dobro ušpičli«. Človek si oddahne.

Fotografije in zapis: učitelj Gregor Čeršarek