Koledar dogodkovNovice

Strokovna ekskurzija v Avstrijo za dijake 2. a in 2. c

Leto se je obrnilo in prišel je začetek junija. Prvi junijski teden je za dijake drugih letnikov smeri gozdar in gozdarski tehnik zelo pomemben. S tem ne mislim na popravljanje ocen in reševanje popravnih izpitov ampak na strokovno ekskurzijo. Čeprav je res, da tudi prva stvar diha za ovratnik.

Ponedeljkovo jutro se je dobro začelo, nekoliko je zamujal samo en dijak, vendar so ostali prišli pravočasno in skupaj smo natovorili avtobus in se posedli po sedežih. Ko se je vkrcal še zamudnik, smo speljali. Vseh presenečenj polna avtocesta nam je nudila le malo zgoščenega prometa in tako smo po planu prečkali mejo med Štajersko in Koroško. Bil je čas za prvo menjavo tekočin – kava : urin.

Po nekaj osnovnih informacijah o Koroški in njenih značilnostih, smo prečkali Dravo in se bližali mejnemu prehodu. Carinik je prijazno pozdravil in pogledal v avtobus s prvih vrat. Na takojšnje vprašanje ali potrebuje spisek potnikov, se je nasmehnil in odgovoril, da je vse bp. Zaželel je še srečno pot in harmonika je po 200m že »špilala« naprej.

Prihod na žago Offner je bil na minuto natančen. Hitro smo dobili parkirišče in pričeli z ogledom žage, kjer se ima čast razrezati par desettisoč m3 našega lesa. V čast zato, ker od hloda, ki se znajde tam ne ostane popolnoma nič. Še blato, ki ščiti čelo (da se ne opazi gniloba) je uporabljeno, da o lubju niti ne govorimo. Les se res hitro razžaga. Številni so prvič videli način razreza, kjer se hlod spreminja v deske tako hitro, da moraš poleg njega zelo hitro hoditi, da te ne prehiti. Pri razrezu dobrih 600 000 m3 na leto je pač to nujno. Pa bi šlo še hitreje, če bi bila sortirnica večja. O razvoju žage in njenem trgu pa spoznaš tudi pojem iskanja trga in pravega tržnega obnašanja.

Na koncu ogleda nas je vse vesele in »zagrete« ohladil dež, tako da smo hitro krenili drugi točki naproti. Vmes je bilo še suho kosilo (hvala kuharicam za dober lanč paket). Marko iz Konrad Forsttechnik nas je lepo pozdravil. Razdelili smo se v dve skupini in si ogledali proizvodnjo nekaterih gozdarskih strojev, ki krojijo tehnološki vrh po celem Svetu. Zanimivo je videti, kako nastane procesorska glava Woody, žičnični sistem Mounty ali harvester Highlander. Nekateri od teh imajo tudi naše državljanstvo. Sledila je še pogostitev in veseli smo se poslovili z željo po snidenju čez leto dni.

Potovali smo po dolini, kjer v raznorazne lesene izdelke ali polizdelke predelajo več lesa kot ga posekamo pri nas. Med tem lesom pa ni kaj dosti listavcev, kar pomeni, da imamo še možnosti.

Prihod v Most na Muri (Bruck an der Mur) je bil ravno za čas večerje. Večina jih je doživela šok nad smernicami zdrave prehrane. Sledila je namestitev v sobe in večerni ogled mesta. Še en šok. Sami penzjonisti in prazne ulice. Kot da mesto spi, ura pa je bila komaj osem zvečer … Je bilo zato pa jutro bolj zgodnje. Smernice zdrave prehrane pri zajtrku nimajo omejitev, kar je zelo prav prišlo. Ogled še ene vrhunske izdelave žičnic MM Forsttechnik je bil deljen. Najprej proizvodnja stolpov in vozičkov, potem pa še ogled delujoče naprave v gozdu. Zanimivo je predvsem to, da je firma nastala zaradi potreb največjega gozdnega posestnika v Avstriji. Če imaš na oko 32 000 ha in si sam delaš stroje ni hudič, da ne bi še kakega strojčka za soseda naredil. Pa jih naredijo za ogromno sosedov, tudi na Japonskem.

Po kosilu smo si pogledali še posebno drevesnico Lieco. Spet en velik posestnik, ki je potreboval dosti sadik. Pa jih je začel razvijati s Skandinavci, potem pa se je osamosvojil. Ker jih dandanes ne potrebuje par milijonov, jih pač prodaja. Tri leta in so vzgojene. Skupaj vzgoji prek deset milijonov. Večinoma po naročilu. Sadike svojo rast nadaljujejo v avstrijski ali nemški zemlji, odvisno od provenience in izvora semena. Da pa ne gre vse gladko, smo opazili na macesnih in jelkah. Tudi oni so imeli pozebo, ne samo mi. Ko pa vidiš dobrih 100.000 sadik rdeče ožganih, si misliš svoje.

Večerjo smo hitro pojedli in krenili v bližnji center za mlade. Najprej smo prebudili otroka v sebi (in to dejansko). Obisk gozdne učne poti za osnovnošolce je izvabil veliko veselje iz naših dijakov. Sledil je še bovling, kar je doprineslo še nekaj športa. Tu so se dijaki izkazali. Bi pa veljalo na šoli spremeniti pouk tujega jezika. Če zna dijak angleško opisati samo delo z motorko, je premalo. Ko učiteljico »kvazi« prepriča za večerjo, pa bi dobil zadostno. Cel dan sta nas namreč spremljali dve Čehinji, ki sta bili na izmenjavi. No tudi skupni slovanski izvor jezika ni pomagal. Šele pri bovlingu so prvič medsebojno govorili …

Zjutraj pa čez Gradec, kjer smo še zadnjič zašvicali pri vzponu na grad in kmali smo bili na domačih tleh. Latkova vas je bila hitro najdena in stali smo pred firmo Uniforest. Pričakali sta nas luštni gostiteljici, ki sta si vzeli čas za predstavitev firme in pogostitev. Načelo pri ogledu te točke je bilo predvsem »kaj nimam par jurjev sabo«. Dijaki so lahko iz prve roke spoznali izdelavo vitlov, cepilcev in drugih strojev, ki jih imajo nekateri celo doma.  Obisk v trgovini z gozdarsko opremo je doprinesel še nekaj novega tovora na avtobus in veseli smo se zahvalili gostiteljicama in krenili proti Postojni.

Tudi tokrat nas avtocesta ni razočarala. Zastoj pri Ljubljani je bil ravno pravi, da smo zamujali manj kot pol ure. Veseli in srečni smo se razšli v poznih popoldanskih urah. Za drugo leto pa imamo že nove vizije …

Gregor Češarek