DogajaKoledar dogodkovNovice

Strokovna ekskurzija v Prekmurje (1. a)

Prekmurske dogodivščine

V četrtek, 10. 5. 2018, smo se skupaj z dijaki 1. a letnika odpravili na strokovno ekskurzijo v Prekmurje. Ker jo izvajamo drugič, ji že lahko rečemo tradicionalna. Zaradi okvare šolskega avtobusa smo imeli plan prevoza urejen prek kombijev. To je bila novost, ki je pokazala nekaj slabosti in pa številne prednosti, sploh če upoštevamo ozke ceste … najboljša pa je seveda cena. Niso pa ozke samo ceste, žal so dandanes ozke tudi denarnice in tako nižja cena prav pride.

Ker prvarčki še ne poznajo dobro geografije, smo se najprej ustavili na mlinu na Muri. Tako so lahko stali na pragu Prekmurja. Spoznali so reko Muro in lastnosti mlinov in mlinarjev na Muri. Nadaljevali smo prek mosta in kmalu po vstopu v Prekmurje prispeli na drugo točko, kjer nas je že čakal naš popoldanski vodnik, gozdar Janez. Fazanerija. Videli so prave fazane. Pa fazanke tudi. Vzreja pernate divjadi je bila dobro predstavljena, ogledali smo si matično jato fazanov in poljskih jerebic. Ker se njihovi kebčki še niso zvalili, jih nismo videli, smo pa zato imeli priložnost videti par dni stare race mlakarice.

Sledil je premik v Evropsko vas štorkelj. Čeprav jih je večina zaradi zime v južnejših krajih (menda so ostale predvsem v Romuniji) nas je prišel pozdravit en par. Štrk se je tudi dobro oglašal, tako da je bila dobrodošlica nizkega leta in oglašanja res prava.

Da ne bi povsem izpadli iz kulture, smo pogledali v notranjost hiše Miška Kranjca. Morda bodo dijaki in dijakinja zdaj kaj raje prebrali, kaj so mu povedali strici.

Sledil je ogled oljarne. Zelenkasto olje »tikve« je močno dišalo. Spoznali smo celoten postopek pridobivanja bučnega olja, ki je ravno tako značilno za območje ob Muri.

Po oljarni pa smo prispeli v bolj domače (vsaj naj bi bile domače) vode – v gozd. Ta izgleda seveda povsem drugače kot v Postojni (kar ga je še ostalo). Prvinskost močvirskih jelševih gozdov so dodatno zabelili njihovi drobni prebivalci. Ugodne vremenske razmere so letos poskrbele za številčno generacijo malih lačnih krvosesov. Kot gostje smo pokazali svojo radodarnost in nasitili »komarce«. Ko se enkrat lotijo, tudi spreji ne pomagajo dosti. Razlaga je bila strokovna, zanimiva in poučna. Janez nam je pripravil strokovno zanimivo pot čez gozd, ki (z izjemo komarjev) ni bila naporna. Ker pa je domačin, je dobro vedel, kako se reši težave s komarji. V lovskem domu komarjev ni bilo in sledila je razlaga o lovstvu. Potem pa rešitev pred komarji. Ognjišče pod »jurčkom« je poskrbelo za ravno prav dima, da so leteči krvosesi ostali v gozdu. Prišel je čas za nas. Nasitili smo se bolje kot pa komarji nas. Pečen mesek na dolgih palicah in priloge so v kombinaciji z pereci odlična malica. Kot se spodobi, smo jedli repete. Kdor ni vajen, je bil presenečen. Mesek je naredil dobro posteljico, na katero se je še lepše ulegla prava, sočna in nič presladka prekmurska gibanica. Popoln obrok.

Debelih trebuščkov smo se posedli v kombije in se odpravili poslednji pustolovščini tega dne. V Ledavskih goricah smo se hitro povzpeli na stolp Vinarium. Razgled na štiri dežele smo komaj sestavili, saj nas je z dveh strani pričela loviti nevihta. Temni oblaki s strelami in nekaj vetra so obisk stolpa naredili bolj doživljajski, dramatičen. Veselje žal ni dolgo trajalo, saj so po pol ure že letele dežne kaplje. Kljub nalivu, smo obiskali Lendavo in se odločali za kavarno ali slaščičarno. Stisk rok in zahvala Janezu, potem pa na prenočevanje.

Jutro je postreglo spodoben obilen zajtrk, kakršen pride prav na takih potepanjih. Žal nam je vreme postreglo drugače. K sreči je prva točka v Filovcih pod streho.

Kako narediti lončen izdelek, s čim kuriti lončeno peč ali kako pobarvati posodo v črno in še številna druga vprašanja so dobivala odgovore iz ust prijaznega mojstra, lončarja Bojneca. Da je bilo bolj zanimivo, je pred našimi očmi izdelal lepo latvico.

Lončeni izdelki so tudi v cerkvi v Bogojini, zato smo si ta Plečnikov biser seveda ogledali. Da ni bila Bogojinska cerkev edini sakralni objekt, smo šli še do rotunde v Selu. Ugotovili smo, da se nihče ne spomni napisane letnice na svoji domačiji ali v vasi, ki bi segala vsaj pol toliko nazaj, kot je stara rotunda … se človek tudi malo zamisli pred tako zgradbo.

Vreme nam je še malo ponagajalo in prišel je čas za improvizacijo. Glava vsebuje marsikaj (tako naša kot »kurja«). Kombinacija hitrih zamisli in sodobne elektronike je bila terna dneva. Mimogrede smo našli Vidrin center in se dodobra seznanili z naravovarstvenimi ukrepi in projekti. Nato smo preverjali krivine možganskih zavojev in prispeli do trdkove, kjer smo pomalicali tik pod tromejnikom. Vreme in čas sta nas nekoliko iztirila, zato vzpon na tromejo ni uspel. Smo pa zato dodali na našo verigo še zadnji člen – doživljajski park Vulkanija. Zabavno-poučna tematika in posebni efekti so bili prava paša za zadnjo točko.

Iz kurje glave smo se hitro spuščali po vratu in tako kot po navadi obtičali pred želodčkom. Tam je mlelo in mlelo in komaj zmlelo. Končno, vsaj čez želodček je šlo – Dolgi most. Nato pa po črevesju naprej. Zadnja postaja je bila Postojna (k sreči ni enaka končni postaji črevesja) in naša ekskurzija se je uspešno zaključila.

Brez dobre volje našega vodiča, gospoda Kolenko Janeza in njegove ekipe, bi ekskurzija bila kot juha brez soli. Zato se mu v imenu razreda in obeh spremljevalcev še posebej zahvaljujem. Hvala za pomoč pri izvedbi ekskurzije!

Gregor Češarek