DogajaKoledar dogodkovNovice

Strokovna ekskurzija v Prekmurje (1. a)

Gozdarji güčajo ali kaj ima Prekmurje z gozdarsko šolo.

Dežela naša je vseh skrivnosti polna, ne vidi vsak lepot, ki jih premore. Številne na dlani ponujene, nekatere pa skrite. Očitno je v nas kompleks majhnosti tako razraščen, da kljub vsega dobrih dveh milijonih hektarov dežele, številni ne vidijo kakega miljončka. Pa ni tukaj denar v igri.

Tako smo letos uspeli izvesti ekskurzijo,ki ima številne presežke. Velika zasluga gre družini Kolenko, saj so bili steber ekskurzije. Ponujeno pomoč smo radi sprejeli in ni nam žal.

Naša zgodba se začne v torkovem jutru, ki je že napovedovalo lep sončen dan. Avtobus je z lahkoto (kako obračanje zaradi navigacije spregledamo) prispel do Veržeja. Nekoč radijski hit »Rad bi živel kot mlinar na Muri …« je prešel v realnost. Kot vsa poezija, tudi mlinarstvo na Muri v realnem svetu zgleda bistveno drugače. Že več desetletij je namreč Babičev mlin edini (ja prav ste prebrali, eden in edini) mlin na Muri. Dijaki morda zaradi mladosti še niso dojeli, kaj to pomeni, je pa mlinar poskrbel za lep ogled mlina. Za par kil mlevskih izdelkov težji avtobus, je krenil čez most. Prekmurje. Prispeli smo prek Mure in se kaj hitro znašli v Beltincih. Kot prvi letniki se spodobi, da si ogledamo fazanerijo. Osebje v LPN Fazan Beltinci nas je dobrodušno sprejelo. Vodja lovišča nam je razkazal vzgojo fazanov in jerebic. Da pa smo res v Prekmurju, so nas spomnili s pogostitvijo – bograč je bil odličen.

Sledila je turistična vožnja v Veliko Polano in ogled znamenitega parka ter rojstne hiše Miška Kranjca. Nadaljevali smo v Polanski log. Tu je prišlo na vrsto gozdarstvo Prekmurja od a do ž. Strokovne razlage so se vrstile od gojitve do proizvodnje. Da bi čim več ostalo v glavah, je družina Kolenko poskrbela s presenečenjem.  Pred lovsko kočo se je kadilo, kjer je dim je tudi ogenj, kjer je ogenj je žerjavica, kjer pa je žerjavica je tudi mesek. Da ne bi planili kot volkovi, smo najprej poslušali posebnosti Prekmurja in prejeli spominsko vrečko (ki je imela tudi uporabno vsebino). Nato pa malica v obliki prave pojedine. Polnih želodčkov smo krenili proti Lendavi in da bi lažje spali, smo se povzpeli še na stolp, kjer se vidijo štiri dežele (vzemite zemljevid pa se učite katere). Pogled je lep, kar lahko preverite sami. Priporočamo.

Ker je stopnic precej (če smo natančni 240), nam je toliko padel »cukr«, da smo zavili še v najstarejšo slaščičarno v Lendavi. Če že ne greste na stolp, pojdite vsaj na sladoled.

Po mirni noči je sledilo bolj kulturno jutro. V jutranjem sončku obsijana Bogojinska lepotica je bila naš cilj. Čeprav že videna, je ob razlagi profesorja Jakovljeviča odkrita na novo. Vrhunsko umetnostno vodenje je sledilo še v rotundi. Na kratko – morate doživeti. Nekaj mistike je bilo ravno prav pred ogledom vulkana. Če še ne veste, na Goričkem je tudi vulkan. Tak, ta pravi, samo dolgo časa je že v spečem stanju. Kako zgleda, pa si oglejte v Vulkaniji.

Pogrizli smo rebrca in kruh ter počakali na vodiča ob Ledavskem jezeru. Ekskurzija ne more mimo kakih zanimivih terenov. Kombinacija kratkohlačnikov in metrskih kopriv je bila zanimiva izkušnja. Revme ne bo, spomin bo pa ostal. Nekaj junakov je podrobno pregledalo še vodo v jezeru in skupaj so ugotovili, da je plavalna sezona odprta (Eden je celo ugotovil ,da je dno jezera iz mehkega blata).

Kosilce v Cankovi je bilo kot pikica na i in sledila je vožnja domov. K sreči je bila kljub nekaj ploham cesta prevozna brez težav in ekskurzijo smo uspešno zaključili.

Spoznati nekaj novih hektarov je zelo dobrodošlo. Slišati nove razlage tudi. Okusiti vrhunske domače dobrote pa je poglavje zase. Ko se ti v ustih topi gibanica izpod rok »mamce«, sledi (žalostno) spoznanje, kako daleč so nekateri tržni približki sladice, ki se kljub vsemu skriva pod imenom Prekmurska gibanica.  Marsikaj smo videli in slišali. Najpomembnejše pa je, da smo Prekmurje tudi začutili. Pomislite na TV reklamo kreditnih kartic in nogometa, pa vam bo morda bližje. Biti v gosteh Prekmurcev je neprecenljivo.