DogajaKoledar dogodkovNovice

Tradicionalna ekskurzija drugega letnika gozdarskih tehnikov

Tudi letos smo šli čez severno mejo.

Tradicionalna ekskurzija drugega letnika gozdarskih tehnikov se je tudi letos odvijala na drugi strani severne meje. Program je že preskušen in vse kar nas je imelo za skrbeti je bilo le vreme. To je bilo letos malo bolj muhasto kot po navadi.

Kljub manjšim zastojem na primorki, smo še pravočasno ujeli dogovorjeno uro na eni izmed najmodernejših žag v Avstriji. Z vodičem smo si ogledali sprejem, razrez, sušenje in oddajo rezanega lesa. Dijaki so bili kar presenečeni nad količinami. Pa hitrost rezanja je tudi presenetljiva. Glede na izkušnje iz šole, so lahko primerjali šolsko žago in način razreza lesa. Iz prve roke so lahko izvedeli tudi za težave velikih žag. Če želiš delati z veliko količino je izrednega pomena prava organizacija. Pa gospodarske veze in iznajdljivost na trgu. Ta seže kar krepko dlje od sosedovega plota.

Novih vtisov in spoznanj polni smo se z veseljem ustavili na počivališču in zmazali šnicle. Vse lepo in prav, če se ne bi vodja ekskurzije zmotil za 500m in ukazal postanek na počivališču zimske službe. Pojedli smo vseeno, samo hecno je zgledalo, ko smo po omenjeni razdalji zagledali počivališče s klopcami, senčko … Nemudoma je sledil popravek na karti potovanja.

Sledilo je popotovanje proti Brucku. Vmes smo si iz avtobusa ogledali predelovalne obrate, ki zmažejo naš letni etat kot bi rekel keks … Ja količina predelanega lesa znaša par miljončkov kubikov.

Končno cilj. Šola v Brucku in srečanje z našim »starim« kolegom. Marjan je bil pripravljen in kmalu smo odrinili v posest Lahnhube. Gorska posest šole je zanimiva zaradi lastne elektrarne, ribogojnice, žage … Nekdanja gosposka posest je sedaj v šolskem upravljanju. Lepo in praktično. Ko gledaš ureditev, se začne nekaj kolcati … Mi bi tudi.

Sledila je večerja in po večerji še spoznavanje mesta. Naporna pot je poskrbela za miren spanec (z izjemo nočnega sprehoda po balkonu, ki v resnici ni bil balkon).  Nadaljevanje ekskurzije pa z zgodnjim zajtrkom.

Pogledali smo si še drugo šolsko posest in strojno postajo. Za presenečenje je poskrbela novinarska ekipa ÖRF. Mednarodno sodelovanje je izredno pomembno tudi za zamejce … in tako s(m)o pripravili prispevek tudi v slovenskem jeziku. Navdušeni pa so bili tudi nad dobrim sodelovanjem obeh šol. Nato smo se zapeljali še do bližnjega Frohnleitna, kjer nas je pričakal starosta avstrijskega žičničarstva, inženir Johanes Loschek. S 45 leti prakse v razvoju žičničarstva je suvereno in brez dlake na jeziku predstavil tudi najmanjše podrobnosti žičnih žerjavov Synchro- in Wander- falke. Tudi demonstracija delovanja vozička Sherpa je bila razumljiva, čeprav je delovanje samega vozička dokaj komplicirano. Z novim tehničnim znanjem smo se obrnili nazaj k šoli in pojedli kosilo. Tempo pa ni popustil in avtobus je že peljal v smer proti novi točki. Drevesnica Lieco je moderna in proizvaja samo sadike v lončkih. Celotna pot, od semena do sadike je dolga dve do štiri leta. Odvisno od vrste. Presenečeni nad odkritim vodenjem in razkazovanjem delovnega procesa smo spoznavali delo v drevesnici. Na koncu pa so poskrbeli še za mali prigrizek, da ne bi slučajno omagali na poti. Ker je bilo v zraku nekaj kapljic, pa so za suhe lase poskrbeli še s čepicami.

Večerja in še zadnja točka dneva. Žal je dež naredil nekaj preglavic in se je ta točka malo spremenila, a smo jo s skupnem dogovorom vseeno uspeli izpeljati.

Jutro je postreglo s sončkom in čakala nas je pot proti domu. Ogled papirnice je bil nekaj krajši kot lani. Dijaki in dijakinje so bili zainteresirani in morda bomo naslednjič šli lahko pogledati tudi kaj več. Zadovoljni z razmerami na cesti in zelo dobrim šoferjem smo hitro požirali kilometre in Postojna se je kmalu znašla pred prvo šipo avtobusa. Zadovoljni in polni novih vtisov smo uspešno zaključili ekskurzijo. Imamo pa že neke nove plane …

Gregor Češarek, vodja ekskurzije.